Ana Likar

sreda, 24. 3. 2021, DobraVaga (do 20. 4. 2021)
UMETNICA NA MESEC | Ana Likar: 9,7639
razstava

Prizemljen človek živi v iluziji trdne opore, ki mu jo daje planet. Gravitacija je samoumevna in vsako padanje se bo končalo v grobem stiku s tlemi, z realnostjo, ki bo vse, kar je bilo pred trkom možno, verjetno ali preprosto nedefinirano, postavila na svoje mesto. Odpravila vsako arbitrarnost in v polju možnosti določila tisto eno, nemara usojeno.
Taka navidez nesporna določenost se pokaže za dvomljivo, ko imamo možnost, da se posvetimo človeškemu telesu, izmaknjenemu gravitaciji in njeni absolutnosti. Položaj človeškega telesa v breztežnostni nevtralnosti je povsem drugačen od paradigmatskih podob pokončnega človeka. Telo, ki ni zavezano gravitaciji, je lebdeče, potujoče telo in Zemlja, na katero se padajoče vrne v dramatičnem trku, le ovira na njegovi indeterminirani poti. To je namreč padec, če mu umanjka cilj: lebdenje. Lebdenje kot potencialnost nasproti absolutnosti trka.
Ko Hito Steyerl razmišlja o prostem padu, ga poveže z mankom občutka prizemljenosti, s katerim se sooča sodobni človek. Padec v prazno in prepustitev nepoznanemu, ki je lahko na prvi pogled precej brezupna podoba, postaneta precej bolj optimistična, če predpostavljamo, da so tista trdna tla, ob katera bi lahko treščili na koncu takega padca v prazno, le iluzija. Da v resnici ne obstajajo, da občutek neprizemljenosti sodobnega človeka ni razlog za skrb, ampak možnost vznika nečesa novega. Nedoločenost, ki omogoča.
Ana Likar v pričujočem projektu tako možnost razpira že z naslovom: 9,7639 je odklon od konstante, ki označuje gravitacijski pospešek, enak za vsa telesa na zemeljskem površju. Minimalni odklon tako hkrati pomeni tudi najboljši približek lebdenju na Zemlji. Podobe, s katerimi se srečujemo, so povezane z dejanskimi poskusi bivanja v breztežnosti in so vpete v postavitev, ki aludira na razstavo Man, Machine and Motion Richarda Hamiltona iz leta 1955. Umetnik je takrat zbral fotografije, s katerimi je pokazal razsežnost človekovih prizadevanj za premagovanje prostorskih in časovnih razdalj. Ana Likar s svojo izbiro fotografij prav tako poudari zgodovinski vidik podobnih poskusov, a nas ob tem usmerja v njihovo vztrajnost, vsakokratnim neizogibnim trkom navkljub. V potencialnost, ki se morda še skriva v ideji lebdenja in v točki, ko se neizogibno še ni zgodilo.

Ana Likar (1996) je absolventka na Univerzi za uporabne umetnosti (oddelek za umetnost, namenjeno določenemu prizorišču) na Dunaju. Ustvarja intermedijsko, razstavlja pa sporadično in predvsem v Avstriji (New Jörg, Mauve, Fluc, v okviru simpozija Shifting Sites: Territories and Space, občasno tudi v samoorganizaciji – repetition is a form of change), enkrat do sedaj v Moskvi pod okriljem Avstrijskega kulturnega foruma, enkrat v Armeniji v Galeriji sester Aslamazyan, v preteklem letu pa tudi v Ljubljani (Gallery 7:069 v Kinu Šiška). Vmes veliko razmišlja o alternativnih časovnostih, (ne)mogočih prihodnostih in subverzivnem v umetnosti. Je štipendistka slovenskega Ministrstva za kulturo.


Maruša Račič

četrtek, 4. 3. 2021 (do 7. 4.), DobraVaga
Maruša Račič: SPRING ŠAMAR 2021
razstava

She’s 99 % UNICORN. 
He’s the KING OF FUCKING EVERYTHING. 
And you, if you don’t already, come on – BELIEVE IN YOUR #SELFIE.
Morda tudi še ne veš, da je še čas rešiti naš planet: SAVE WATER, DRINK TEQUILA.
Trend oblikovanja in oblačenja poučnih majic se krepi s kolekcijo za domačo grudo, da boste z naslednjo pomladjo modni, modri in CLASSY AS FUCK (“jebeno stajliš”).

Avtorico je za razstavljeni zine nagovoril pojav “modnih” majic z bolj ali manj trapastimi napisi in citati, ki jih rada opazuje na mimoidočih, kadar jo pot zanese čez mesto. Nekaj spontanega besedotvorja in besednih iger avtorice in njenih prijateljev je zato prelitega v pričujoči zin, ki skozi risbo in kolaž predstavlja svežo kolekcijo majic z napisi “Spring Šamar 2021”.

Maruša Račič je grafična oblikovalka, ki deluje na področjih oblikovanja, ilustracije in fotografije. Kot samozaposlena v kulturi ustvarja na Krasu in v Ljubljani. Spontani kreativni pobegi predvsem v tehniki risbe in kolaža so kontrapunkt pretežno digitalnemu ustvarjanju, ki ga narekuje njeno delo. Omogočajo ji likovni izraz, ki je neobremenjen in igriv. Posebej ljuba ji je tudi analogna fotografija, ki pogosto najde prostor v avtorskih ali naročniških projektih. Njena dela so bila večkrat razstavljena doma in v tujini, za svoje delovanje pa je prejela že več nagrad in priznanj.


Sveže ribe

SVEŽE RIBE | #NemirneVode
razstava

V DobriVagi smo zbirko del prevetrili in osvežili s svežo umetniško produkcijo ustvarjalk in ustvarjalcev, s katerimi že sodelujemo, pa tudi lepim številom tistih, ki se bodo pri nas predstavili prvič. Pod streho bivše ribarnice bodo/so tako našla začasen dom dela, ki so nastajala bodisi v brezdelju in negotovosti karantene bodisi so spomin na tiste lepe, bolj brezskrbne čase pred tem. Kot pritiče situaciji, si bo vsa dela možno ogledati in kupiti tudi v spletni trgovini DobreVage.

Umetnice in umetniki: Nevena Aleksovski, Eva Bevec, Jure Brglez, Matic Brinc, Katarina Caserman, Peter Ferlan, Nuka Horvat, Klemen Ilovar, Jaka Juhant,  Ajda Kadunc, Petra Korent, Alin Kostiov, Tatjana Kotnik, Klara Kracina, Matija Medved, Lenart Merlin, Teja Miholič, Sangara Perhaj, Eva Popit, Tereza Prepadnik, Zoran Pungerčar, Urša Rahne, Sara Rman, Lucija Rosc, Rok Roudi, Marko Šajn, Jaka Teršek, Lea Topolovec, Jaka Vatovec, Vita Weisseisen, Žiga Roš.