Kara Marušič: Ta galerija je večja od mojega prostora

razstava

Kuratorka: Olja Simčič Jerele

Na razstavi Ta galerija je večja od mojega prostora umetnica Kara Marušič raziskuje pogoje in posledice (umetniškega) dela od doma. Izhaja iz lastne, večini mladih umetnic_kov dobro poznane življenjske situacije. Njena majhna garsonjera je poleg spalnice, kuhinje, dnevne sobe in kopalnice tudi njen delovni prostor.

Virginia Woolf v knjigi Lastna soba (1929) pravilno napove: “Ženska mora imeti denar in lastno sobo, če želi pisati leposlovje.” Kaj se torej zgodi s procesom dela in širše s samo prakso umetnice, ko ti pogoji niso zares izpolnjeni? Kaj se zgodi, ko mora, namesto da se odpravi v atelje, ob začetku dela globoko izpod postelje izbrskati škatlo iz Ikee, kjer so zatlačeni njeni delovni materiali? Kaj se zgodi, ko mora pedestale s svoje prejšnje razstave shranjevati v prtljažniku svojega majhnega avtomobila, saj majhno najemniško stanovanje nima dovolj velike kleti? In kaj se zgodi, ko se mora ta delovni prostor na koncu vsakega delovnega dneva preobraziti nazaj v prostor osebnega življenja in počitka?

V site-specific instalaciji umetnica nagovarja prepletanje življenjskega in delovnega prostora ter posledično nenehno kopičenje, prestavljanje in pospravljanje predmetov umetniške prakse. Z razstavo odpira vprašanja o tem, koliko osebnega prostora dobesedno in posledično simbolično zaseda umetniško delovanje pod takimi pogoji.

Razstava je zasnovana kot abstrakten preris umetničine garsonjere-ateljeja v galerijski prostor. Nastale oblike v galerijo zrcalijo proste površine njenega stanovanja – površine, ki jih ne zaseda pohištvo ali vanj, pod in med pospravljen delovni material. Uporabljeni arhitekturni elementi humorno namigujejo na popularno estetiko organizacije – prisilno iznajdljivost, ki izhaja iz bivanja in delovanja v majhnem prostoru, značilnem za sodobno življenje.

Umetnica z uporabo zaves gledalko_ca spodbudi h gesti nenehnega odkrivanja in zakrivanja materiala. Tako vzpostavi navezavo na posledice takšnih delovnih pogojev: da bi v njih izvajali umetniško prakso, moramo najprej urediti in pospraviti sam prostor ter v njem izbrisati sledi osebnega življenja. Material moramo odmikati, razporejati, jemati iz skladiščnih prostorov ter ga ob končanem delu pospraviti nazaj in stanovanju vrniti njegovo primarno funkcijo. Naslednje jutro cikel ponovimo.

Opravljanje gospodinjskega in tradicionalno ženskega dela – pospravljanja, urejanja in organiziranja – je predpogoj za začetek umetniškega dela. Ta realnost umetnico vodi v ne-delo. Umetniško delo postane delo, ki ga lahko opravlja samo vmes, med pospravljanjem, urejanjem in organiziranjem. Negotovo, domišljijsko delo brez resničnih materialnih poskusov, ki jih obljublja neomejen, a nedostopen bel prostor sodobne galerije.

Kara Marušič (1998) je diplomirala iz likovne umetnosti na Academie Minerva vGroningenu, trenutno pa zaključuje podiplomski študij na Akademiji vizualnih umetnosti AVA v Ljubljani. Od leta 2018 kot vizualna umetnica deluje pod psevdonimom Bad Artist. Zanima jo predvsem simbolni pomen umetniških prostorov in protokolov, torej kako generirajo in ohranjajo ideološki okvir, znotraj katerega razumemo umetnost. Sodelovala je na več skupinskih razstavah v Sloveniji in na Nizozemskem. Je udeleženka 20. generacije šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti. Za Radio Študent piše recenzije in prispevke o vizualni umetnosti.

Prost vstop.
5. 8.–6. 9. 2025

Organizacija: DobraVaga / Kino Šiška.