Ana Likar: 9,7639

razstava

Prizemljen človek živi v iluziji trdne opore, ki mu jo daje planet. Gravitacija je samoumevna in vsako padanje se bo končalo v grobem stiku s tlemi, z realnostjo, ki bo vse, kar je bilo pred trkom možno, verjetno ali preprosto nedefinirano, postavila na svoje mesto. Odpravila vsako arbitrarnost in v polju možnosti določila tisto eno, nemara usojeno. Taka navidez nesporna določenost se pokaže za dvomljivo, ko imamo možnost, da se posvetimo človeškemu telesu, izmaknjenemu gravitaciji in njeni absolutnosti. Položaj človeškega telesa v breztežnostni nevtralnosti je povsem drugačen od paradigmatskih podob pokončnega človeka. Telo, ki ni zavezano gravitaciji, je lebdeče, potujoče telo in Zemlja, na katero se padajoče vrne v dramatičnem trku, le ovira na njegovi indeterminirani poti. To je namreč padec, če mu umanjka cilj: lebdenje. Lebdenje kot potencialnost nasproti absolutnosti trka.

Ko Hito Steyerl razmišlja o prostem padu, ga poveže z mankom občutka prizemljenosti, s katerim se sooča sodobni človek. Padec v prazno in prepustitev nepoznanemu, ki je lahko na prvi pogled precej brezupna podoba, postaneta precej bolj optimistična, če predpostavljamo, da so tista trdna tla, ob katera bi lahko treščili na koncu takega padca v prazno, le iluzija. Da v resnici ne obstajajo, da občutek neprizemljenosti sodobnega človeka ni razlog za skrb, ampak možnost vznika nečesa novega. Nedoločenost, ki omogoča.

Ana Likar v pričujočem projektu tako možnost razpira že z naslovom: 9,7639 je odklon od konstante, ki označuje gravitacijski pospešek, enak za vsa telesa na zemeljskem površju. Minimalni odklon tako hkrati pomeni tudi najboljši približek lebdenju na Zemlji. Podobe, s katerimi se srečujemo, so povezane z dejanskimi poskusi bivanja v breztežnosti in so vpete v postavitev, ki aludira na razstavo Man, Machine and Motion Richarda Hamiltona iz leta 1955. Umetnik je takrat zbral fotografije, s katerimi je pokazal razsežnost človekovih prizadevanj za premagovanje prostorskih in časovnih razdalj. Ana Likar s svojo izbiro fotografij prav tako poudari zgodovinski vidik podobnih poskusov, a nas ob tem usmerja v njihovo vztrajnost, vsakokratnim neizogibnim trkom navkljub. V potencialnost, ki se morda še skriva v ideji lebdenja in v točki, ko se neizogibno še ni zgodilo.

Ana Likar (1996) je absolventka na Univerzi za uporabne umetnosti (oddelek za umetnost, namenjeno določenemu prizorišču) na Dunaju. Ustvarja intermedijsko, razstavlja pa sporadično in predvsem v Avstriji (New Jörg, Mauve, Fluc, v okviru simpozija Shifting Sites: Territories and Space, občasno tudi v samoorganizaciji – repetition is a form of change), enkrat do sedaj v Moskvi pod okriljem Avstrijskega kulturnega foruma, enkrat v Armeniji v Galeriji sester Aslamazyan, v preteklem letu pa tudi v Ljubljani (Gallery 7:069 v Kinu Šiška). Vmes veliko razmišlja o alternativnih časovnostih, (ne)mogočih prihodnostih in subverzivnem v umetnosti. Je štipendistka slovenskega Ministrstva za kulturo.

Vstop prost.
24. 3.–20. 4. 2021

Organizacija: DobraVaga / Kino Šiška.