
28. 3. 2023 ob 18.00 / DobraVaga
(do 28. 3. 2023)
Odprti atelje
Ana Janež: Pomladna hibernacija
razstava
Marca svojo rezidenco v odprtem ateljeju galerije DobraVaga zaključuje umetnica Ana Janež. Ob koncu organizira razstavo Pomladna hibernacija, kjer bo razstavila svoja dela in predstavila, kaj je raziskovala pretekle tri mesece.
Dogodek traja en večer.
Umetnica je ustvarjala v ateljeju med januarjem in marcem in čeprav bi te hladne in meglene mesece najraje prespala, je namesto tega razmišljala o tem, kako ta čas čimbolj razvleči – če ne dobesedno, pa vsaj skozi svoja dela. V njih se tako poigrava z idejo trenutka in trajanja, saj sliko v času dolgotrajnega procesa dojema kot živo materijo, ki v končni obliki ostane zamrznjena v konkretni površini. V vmesnem polju, v katerem prenaša podobe iz večinoma lastnih arhivov iz digitalnega v analogno in obratno, vzpostavlja vzporeden odnos, v katerem se marsikaj izgubi in marsikaj doda. Strukturalno nasičene kompozicije zato nosijo dvoumen značaj, z repeticijo, naključnimi dekorativnimi elementi in napakami pa izgubljajo svoj pomen in ilustrirajo pripovedi nejasnih vsebin. Umetnica se zaveda, da je obilica informacij v sodobnem času za seboj prinesla tudi množico dezinformacij. Zato se ji zdi bolje, da skozi svoja dela ne razkriva podrobnosti, ampak te kaže v obliki šifriranih znakov, namigov in špekulacij, kjer nič ni to, za kar se izdaja, da je.
Ana Janež (1997) zaključuje magistrski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Prvič se je samostojno predstavila v letu 2022 z razstavo Slišiš, da nič ne slišiš? v galeriji DobraVaga, skupinsko pa na več razstavah doma in v tujini. Največ deluje v sliki ter risbi, posredno pa tudi v fotografiji in instalaciji. V svojem delu preizprašuje dvoumnost pomena, odnos med trenutkom in trajanjem, posebno pozornost pa daje površini. Ustvarja nekje med digitalnim in telesnim, v času, ko ostaja vprašanje, kaj lahko slika kot telo sploh še ponudi. Na prvi pogled njena dela delujejo popolnoma abstraktno, skozi procese, v katerih digitalne zapise prena[a v analogne in obratno, nastajajo strukture, ki namigujejo na nekaj, česar ni mogoče povsem razbrati. Nastale vizualne podobe nosijo dvoumen značaj, še najbolj jasno prikazujejo tisto, česar na njih ni. Z razčlenjevanjem in podvajanjem segmentov ter odsotnostjo naracije želi umetnica pri gledalcu povzročiti zmedo ob razbiranju vsebine ter mu tako razkriti čim manj.